Zgodovina

Ustanovitev

Že kmalu po koncu vojne je znova zaživela ideja o skavtizmu. Kmalu je zaživela tudi taborniška organizacija, stari skavti in gozdovniki so se zedinili, da ustanove organizacijo na sodobnih načelih življenja ljudi – načela življenja v in z naravo, da vzgojijo novega človeka: srečnega, poštenega, dobrega, koristnega državljana in človeka. Na predlog prof. Lovšeta – Baluja so sprejeli geslo “z naravo k novemu človeku”. Idejni vodja gibanja, prof. Pavel Kunaver – Sivi volk je za taborništvo navdušil svoje dijake na ljubljanski klasični gimnaziji. Gimnazijski naravoslovni krožek je, ne da bi se izneverili delu krožka, do zadnjega pristopil k tabornikom. Ko je 22. aprila 1951 dozorel čas za ustanovitev Združenja tabornikov Slovenije, so krožek preimenovali v Triglavsko družino tabornikov. Sedemnajst članov družine je že v začetku poletja 1951 pod vodstvom ing. Henrika Pajerja taborilo v Iškem Vintgarju. Aktivisti mladega Združenja, večinoma že predvojni gozdovniki in skavti, so istega poletja v Iškem Vintgarju in v Bohinju pod hotelom Bellevue pripravili tečaj za ustanovitelje novih taborniških enot oziroma vzorni tabor; tudi tu je bilo največ udeležencev iz Ljubljane. Taborili so tri tedne, od 7. avgusta dalje. V jeseni se je v taborniško organizacijo v Ljubljani vključilo že okoli 400 članov. Poleg Triglavske družine so delovale še družine Planika v Tomačevem, Skalni bor, družini na 7. in 8. gimnaziji, nekateri vodi na drugih šolah ter nekaj taborniških klubov na Univerzi. Po sestanku in tabornem ognju na Goleku pri Sv. Katarini je bil v nedeljo, 4. novembra, ustanovljen Zmajev rod kot eden izmed prvih rodov v Sloveniji in prvi rod v Ljubljani. Naslednje poročilo govori o ustanovitvi rodu.

“V nedeljo 4. novembra 1951 je bil v nabito polni in lepo okrašeni terenski dvorani v Hrenovi ulici ustanovni občni zbor ljubljanskega rodu. Udeležil se ga je tudi starešina Združenja tov. Živko Lovše, ki je v svojem pozdravnem govoru predvsem poudaril vzgojne naloge naše organizacije in delo v vodih ter zaželel bodočemu rodu veliko uspeha pri delu. Iz poročila pripravljenega odbora, ki ga je dal tov. Jurij Kunaver, je razvidno, da je v Ljubljani že okoli 400 članov, združenih v nad 8 osnovnih enotah, med drugim družina Viharnikov v Mostah, družina Planika v Tomačevem, družina Skalnega bora v 1. rajonu, družine na 7. in 8., pa klasični gimnaziji in posamezne vode po drugih šolah. Res je večina članov, pa tudi osnovnih enot še premalo delavna, toda ravno naloga bodočega rodu in rodove uprave je da delo poživi, jim nudi pomoč in jih združuje. V diskusiji, ki je sledila poročilu in branju rodovih pravil, so člani stavili več dobrih predlogov. Med drugim, naj ima jo tudi vodi svoja imena in znake, o nujnosti takojšnjega tečaja za vodnike, katerih povsod primanjkuje, dalje o organizaciji rodove uprave itd. Razpravljali so tudi o imenu rodu in se je občni zbor odločil za ime Zmajev rod. Na koncu je občni zbor izvolil rodovo upravo s tov. Viktorjem Snojem kot starešino, nadzorni odbor, in zastopnike za 1. redno skupščino Združenja tabornikov Slovenije.”

Povzeto iz člankov Kako se je vse skupaj začelo in Moje steze (avtor neznan), Zmajev odred v šestdesetih.

Svit Senković

Zmajev rod v 60-ih letih

Od 4. novembra 1951 lahko sledimo nepretrgani črti razvoja Zmajevega rodu (pozneje odreda in kasneje spet rodu) in taborniške organizacije v mestu.
Med pomembnejšimi mejniki naj zato navedemo ustanavljanje novih odredov in čet, ki so neposredno ali posredno izšli iz matične enote. Aprila 1952 je bil najprej ustanovljen odred Črnega mrava, nato, marca 1953, odred Bičkove skale in decembra 1954 odred Dobre volje. V okviru širše reorganizacije ZTS je bil januarja 1960 Zmajev odred razdeljen na več novih odredov, saj naj bi takrat število Zmajevcev naraslo že na tisoč; od tedaj nastalih novih odredov je do danes obstal le odred (sedaj rod) Rožnik. Delitev Triglavske čete Zmajevega odreda spomladi 1960 je čez desetletje in pol pripeljala do nastanka odreda Sivega volka. Nadaljnja rast Zmajevega odreda pa je vodila le k ustanavljanju novih čet in klubov v samem odredu. Ustanovni občni zbor Mestne zveze tabornikov je potekal 5. marca 1967. Zmajevci smo se za ustanovitev Mestne zveze zelo zavzemali.

Elita?

Zmajev rod je v svojem delovanju večkrat dokazal resničnost izjave, ki jo je podal dolgoletni vodja rodu Janez Stergar: »Želimo biti elitni odred po svojem delovanju, samokritično pa smo dopustili tudi možnost, da zagrešimo kako elitno napako.« Zmajev odred je bil v šestdesetih letih večkratni prejemnik priznanja »Partizanski odred.«. V tistem času je bil Zmajev odred edini med slovenskimi odredi sposoben svoje tabore postaviti na več kot eni lokaciji (štirih, le eni obmorski). Organizirali so veliko taborniških tekmovanj, od Čičevega memoriala do organizacije ene izmed tras »Pohoda po poteh partizanske Ljubljane«. Zmajevci so gojili tesne stike z zamejsko mladino in taborniki iz drugih držav, od francoskih skavtov do čehoslovaških »hercerjev«. Vedno so se odzvali tudi v nesrečah. Zmaji so s svojo opremo in ekipo so ob tolminskem potresu leta 1976 že prvi dan na lastno pobudo priskočili na pomoč, z opremo pa so nesebično pomagali tudi ob potresu v črnogorskem primorju. Odzvali so se tudi ob novejših katastrofah. Pomagali so pri poplavah v Železnikih leta 2008 in v Ljubljani leta 2010.

Novo tisočletje

Pomembne spremembe je Zmajev rod doživel v zadnjih 10 letih. Leto 2001 je nakazalo prve resne probleme rodu. Kot se je kasneje izkazalo, ja postal naš rod prvi znanilec upadanja števila tabornikov v mestni zvezi. Leto 2002 je prineslo največje spremembe. Zamenjava generacij je bila neizogibna, a je bila na žalost tudi prehitro izpeljana. Novi val je bil vržen v vodo, ne da bi se dobro zavedal, kakšna naloga je pred njimi. Ta zamenjava je bila najbolj vidna na taboru v Dvoru ob Krki, ko je bil najstarejši taboreči star 20 let, taborečih pa je bilo okoli 45. Kljub temu je bila kvaliteta programa na zadovoljivi ravni. Zmajevci so se udeležili Zleta ZTS, kar je bilo kar malo nenavadno za rod, ki se je nerad odpiral navzven. Vod PP je Tolminu preživel, v sicer z dežjem in blatom bogatim Zletom, nepozabno izkušnjo ter dal vedeti ostalim, da je na njih še potrebno računati. V letu 2003 je bila popolnoma izpeljana reorganizacija ter zamenjava generacij. Čete so obstajale samo še na papirju, aktivnih grč pa praktično ni bilo več. Nov načelnik je postal Matej Maček, centralizacija rodu pa je postala neizogibna realnost. Leta 2004 pa Zmajev rod doleti tragedija. Umre dolgoletni starešina Rafael Kalan – Rifle, ki je bil vsa ta leta motor in vlečni konj rodu. A tudi težki časih so za nekaj dobri. Jeseni se je zbralo jedro vodnikov ter si zastavilo za nalogo ne samo preživetje rodu, temveč tudi njegovo ponovno rast. Začetki so bili težki, veliko je bilo dvojnih funkcij, a med vodniki njimi ni več tistih delitev in nasprotovanj, ki so bila žal značilna za rod v preteklosti. Prvič postanejo vsi veliki prijatelji, moto te ekipe pa je: »Nikogar se ne izključuje, vsak šteje.« Nov starešina postane Matej Maček, načelnik pa Svit Senkovič. Leto 2005 se pokaže trend upadanja članov v veliki večini rodov. Kar se je zgodilo nam leta 2002, doleti takrat večino ljubljanskih rodov. Zmajevci niso odnehali. Tega leta smo organizirali prvi skupni tabor z Rodom rdeči Zalog in naslednje leto drugega z Rodom dobre volje. Jeseni Zmajev rod praznuje svojo 55. obletnico s slavnostnim občnim zborom. Leta 2007 je bil letni tabor izpeljan v tujini. Zmaji so se udeležili mednarodnega tabora Whisperville v Koblenzu v Nemčiji. Članstvo v rodu je postalo stabilno. Leta 2008 je organiziran tabor v Soteski ob reki Krki, kjer se zbere več kot 50 taborečih. Tabor šteje za enega najboljši zmajevskih taborov. Leta 2009 se Zmajevci udeležijo Zleta Zveze tabornikov Slovenije v Prekmurju. V vseh teh letih je ZR aktivno tekmoval in posegal po najvišjih mestih na vseh vidnejših taborniških tekmovanjih: ROT, ZNOT, NOT, ZOT. Največja uspeha sta 2. mesti na ROTu 2004 v Ljubljani in leta 2008 v Idriji.

Pogled naprej

Ob koncu prvega desetletja novega tisočletja se počasi začne menjava generacij. Starejši vodniki se počasi umikajo, zamenja pa jih mlada garda vodnikov, ki uspešno nadaljuje z delom in piše nove strani že skoraj 60. letne zgodovine najstarejšega ljubljanskega rodu.